Objave


Alle origini del fascismo di confine

Milica Kacin Wohinz



Milica Kacin Wohinz analizira v knjigi krajše, a izredno pomembno zgodovinsko obdobje naših krajev, od septembra 1918 do januarja 1921, ko so se po razpadu habsburškega cesarstva radikalno spremenile tako meje kot razmerja med tu živečimi narodi. Od vojaške okupacije ozemlja, ki ga je Italija zavzela leta 1918, do priključitve teh teritorijev Italiji leta 1921, avtorica poglobljeno analizira težave prvega povojnega obdobja, ko je bilo socialno vprašanje pereče in se je zaradi prisotnosti različnih tu živečih narodov prepletalo z narodnim vprašanjem. Dve leti in dva meseca, najprej z vojaško okupacijo, ki je imela ekspanzionistične načrte na račun Balkana, nato s popolnoma nepripravljeno civilno upravo, spremenita vprašanje odnosa do manjšine v problem javnega reda, ki se odraža v represiji, izgonu in internacijah. Tako so se rojevali nasilni “obmejni fašizem” na eni ter ostra opozicija na drugi strani. Opozicija, ki se bo nato prelevila v odporništvo.

Deportacije slovenskih in hrvaških civilistov v italijanska taborišča 1942-1943

Uredila Boris M. Gombač in Dario Mattiussi



Razprave, ki jih objavljamo v tem zborniku govorijo o slabo poznanem polpreteklem dogajanju v času druge svetovne vojne, ko so italijanske vojaške in policijske oblasti v okupirani Jugoslaviji (Sloveniji), za lažje obvladovanje odpora, izselile in pozaprle v koncentracijska taborišča povsem nedolžne starce, žene, otroke in može, torej vse, ki bi slovenski rezistenci na kakršenkoli način lahko bili v pomoč. Italijansko zgodovinopisje je to kruto in neslavno okupacijo takorekoč obšlo in s tem prizadetim – med zaprtimi v koncentracijskih taboriščih je bilo veliko italijanskih državljanov slovenske narodnosti – storilo še eno krivico in sicer krivico zanikanja njihovega trpljenja. Smeri preverjanja te evropske problematike, ki jih raziskovalci ponujajo v zborniku, omogočajo preseganje gole kronologije dogajanja v posameznih koncentracijskih taboriščih in njihovega žalostnega knjigovodstva. Pri branju se nam namreč stran za stranjo odkriva resnica o koncentracijskem taborišču, kot prostoru politične segregacije, ki sta si ga nacizem in fašizem zmislila le za uničenje drugačnih. Vprašanja, zbrana v tem zborniku nas v bistvu postavijo pred večno dilemo uporništva proti kratkovidnosti totalitarnih režimov na sploh. In v tem smislu ni zgodovina internacij in posledične rezistence, le zgodovina naših očetov, ampak je to tudi zgodovina nas in bodočih generacij.

La mia casa è la libertà

Majda Sfiligoj



Knjiga, ki jo je Majda Sfiligoj posvetila liku očeta Avgusta Sfiligoja, predstavlja za italijanskega bralca novo priložnost, da se približa zgodovini slovenskega primorskega narodnega gibanja. Avgust Sfiligoj je bil najprej dejaven v protifašističnem gibanju, po letu 1945 pa je v politični areni zagovarjal priznanje pravic slovenskega prebivalstva, ki je ostalo v mejah italijanske republike. Zanj sta bili značilni markantna osebnost in neomajna politična načelnost, za razumevanje njegove življenjske poti pa moramo upoštevati dva pola njegovega političnega delovanja, in sicer zvestobo slovenstvu in protikomunizem. Sfiligoj je svojo mladost preživel med sodnimi obravnavami, v zaporih, konfinaciji in v “moralnem izgnanstvu”. Proces, ki ga je doletel po vojni in se je moral v demokratični Italiji braniti zaradi svojega antifašističnega delovanja, pa je tisti dogodek, ki ga postavlja med herojske figure, ne le med Slovenci. Aktivno delovanje na čelu Slovenske demokratske zveze v povojnem političnem življenju mu je verjetno onemogočilo, da bi utelešal simbol boja celotne slovenske skupnosti v Italiji; Avgust Sfiligoj pa ostaja ne le protagonist temeljnega zgodovinskega obdobja, temveč tudi akter političnega procesa, katerega vsebine so še žive in aktualne, saj so še nerešene.

TIGROVA SLED, Pričevanje o uporu primorskih ljudipod fašizmom

Dorče Sardoč



Dr. Dorče Sardoč se je rodil 11. septembra leta 1898 v Slivnem pri Nabrežini. Šolal se je v Trstu in Gorici; medicino in pravo je študiral v Pragi, Berlinu, Zagrebu, Gradcu in Dunaju. Leta 1926 je v Trstu odprl zobozdravstveno ordinacijo in se vključil v politično življenje; bil je med ustanovitelji organizacije TIGR. Leta 1928 so ga italijanske oblasti zaprle in obsodile na pet let konfinacije. Po vrnitvi iz konfinacije je v tridesetih letih  v Trstu organiziral ilegalno delovanje za narodnostno ohranitev primorskih Slovencev, hkrati je deloval v TIGR-u. Ob vstopu Italije v 2. svetovno vojno so ga leta 1940 zaprli, leto pozneje so ga na 2. tržaškem procesu obsodili na smrt. Pozneje je bil pomiloščen na dosmrtno ječo; do kapitulacije Italije je bil zaprt na otoku Santo Stefano, po kapitulaciji je delal pri zaveznikih v Palermu, Rimu in Alžiru; zavrnil je sodelovanje z jugoslovansko kraljevo vlado v Londonu pa tudi z narodnoosvobodilno borbo.Po osvoboditvi se je vrnil v Trst, a se je umaknil iz javnega in političnega življenja.

Primorski upor fašizmu 1920 - 1941

Milica Kacin Wohinz in Marta Verginella



Obsežno delo zgodovinark Milice Kacin Wohinz in Marte Verginella pomeni doslej najbolj celovito obravnavo in sistematičen pregled doslej znanih, a tudi manj znanih in delno zamolčanih strani novejše primorske zgodovine. Pomembna novost te knjige je v tem, da sta se avtorici opirali tudi na doslej malo ali povsem neznane italijanske vire, denimo na dokumentacijo represivnih organov fašistične države, na slovensko in italijansko časopisje, memoarje in biografska pričevanja. Prvi evropski upor proti fašizmu je opisan v vsej svoji ideološki raznovrstnosti, dvoumjih in dilemah tedanjih slovenskih akterjev, pa tudi mednarodnih povezavah in reakcijah italijanskih oblasti in javnega mnenja. V času, ko ponovno narašča zanimanje za ta del slovenske zgodovine, bo knjiga zagotovo odgovorila na mnoga odprta vprašanja, za marsikaterega bralca pa bo njena vsebina veliko odkritje.

Le nostre ragazze vanno in Germania

Dorica Makuc



Kolektivni spomin generacije in obenem osebno pričevanje same Dorice Makuc ponuja vpogled v tragično zgodbo ženske deportacije, ki je zajela Goriško v letih druge svetovne vojne. Iz avtoričinih intervjujev nam govorijo glasovi preživelih, ki s svojim pričevanjem pripovedujejo zgodbo tudi drugih stotin slovenskih deklet in žena, ki jim ni bili dano, da bi lahko spregovorile o tem, kar je bilo; knjiga je poklon spominu nanje.