Zgodovina

Osebnost Dr. Dorčeta Sardoča le težko dojamemo brez ustreznega zgodovinskega okvira, ki nam nudi koordinate za razumevanje obdobja, v katerem je živel. V ta namen nudimo nekaj povzetkov iz zgodovinskega orisa, ki je izšel izpod peresa Milice Kacin Wohinz, in je v celotni obliki prisoten v spremnem eseju Sardočeve knjige Tigrova Sled (izdaja Sklada Dorče Sardoč Gorica).


ZGODOVINSKI OKVIR

Slovenski narod je stopil v moderno zgodovino z visoko stopnjo kulture in civilizacije.

Odnos italijanske države do pol milijonske slovenske in hrvaške skupnosti ob vzhodni meji je bil pogojen z italijansko zunanjo politiko, v fašistični eri pa tudi z doktrino fašizma, po kateri drugorodne skupnosti v nacionalno unificirani državi niso imele mesta. Prav zaradi navzočnosti Slovencev in Hrvatov se je fašizem v Julijski krajini hitreje in močneje uveljavil kot v drugih italijanskih pokrajinah. Tu je našel dva nasprotnika, poleg revolucionarnega delavskega gibanja tudi slovansko narodno gibanje, ki ju je združil na skupni imenovalec »slavo-comunismo«. Politika italijanske države do »drugorodne« manjšine je s fašizmom dobila novo razsežnost, prestopila je lokalne okvire, postala sestavni del splošne fasistične politike kot »politica di confine«, ki jo je izvajal »fascismo di confine«. Pogojena je bila predvsem z imperialistično usmerjenostjo Italije na balkanski polotok, za ta cilj pa je bilo treba ob vzhodni meji ustvariti odskočno desko: kompaktno italijansko ozemlje.

Asimilacija Slovencev in Hrvatov se je začela že pred fašizmom, z ukinjanjem posameznih šol, z izgonom slovenskega in hrvaškega jezika s sodišč, s premeščanjem državnih uradnikov, z izgoni neitalijanskih državljanov, s požigi in razdejanji društvenih sedežev, ki so jih s podporo oblasti izvajale fašistične čete. Fašistična vlada je po prevzemu oblasti s politiko uzakonila, začenši z upravno reorganizacijo dežele, nato leta 1923 z Gentilejevo šolsko reformo, ki je v nekaj letih spremenila okrog 400 slovenskih in hrvaških šol v italijanske. V naslednjih letih je bilo postopoma po zakoniti poti, možni v fašističnem totalitarnem režimu, zbrisano vse, kar bi utegnilo pričati o obstoju neitalijanske skupnosti na tem ozemlju.

Fašizem je zadušil vse demokratične oblike življenja v Italiji, zadušiti je moral tudi nacionalne manjšine. Do leta 1928, ko je potekala prijateljska zgodba z Jugoslavijo, je bilo zbrisano z obličja italijanske države vse, kar je pričalo o obstoju neitalijanske skupnosti. Odpor se je razvijal v najrazličnejših oblikah, od pasivne nepokornosti do skrajnih, nasilnih dejanj. Ker je bil raznarodovalec fašizem, je bil odpor proti raznarodovanju nujno antifašističen. Tako se je na primorskem že v dvajsetih letih rojeval tisti aktivni antifašizem, ki je z zmago v drugi svetovni vojni spremenil lice Evrope.

Po razpustu vseh društev, strank in njihovega tiska v letih 1927-1928 se je gibanje za ohranitev narodnosti umaknilo v podzemlje, v okvir družine in cerkve. Za odpor proti raznaroditvi so nastale nove ilegalne organizacije na temelju dveh tradicionalnih političnih taborov: krščanskosocialnem in narodnoliberalnem, iz katere se je razvila tudi radikalna narodnorevolucionarna komponenta. Sredi tridesetih let se je vključila v bitko za nacionalno samoohranitev manjšine tudi Komunistična stranka Italije, posebej njen slovenski del.

V Julijski krajini se je v okviru narodnoliberalnega tabora razraslo podtalno radikalno mladinsko gibanje z organizacijo znano pod imenom TIGR. Njeni začetki segajo v leto 1924, ko so v Trstu in na pivško-bistriškem območju nastale prve skupine za ilegalno delovanje. Organizacija si je nadela ime iz začetnic Trst, Istra, Gorica, Reka – TIGR (tudi TIGOR – tržaško-istrsko-goriška organizacija, ali TIGER – Trst, Istra, Gorica, edini, Reka), s čimer je bil nakazan cilj: osvoboditev teh krajev. Dejavnost za preprečitev raznaroditve in asimilacije slovenskega in hrvaškega prebivalstva je obsegala predvsem propagando in vzgojno delo med ljudmi.

Tudi v tridesetih letih, ko je bil fašizem na vrhuncu svojih moči, in so za drugorodce nastopili najbolj črni časi, asimilacija ni uspevala. Zakoni, odloki, aretacije, konfinacije, sodni procesi, premestitve pa tudi mehki prijemi, kot so bile rekreacijske zravstvene ali socialne ustanove, niso dosegli namena.

(Prosto povzeto po eseju Milice Kacin Wohinz)