Sklad - Fondazione Dorče Sardoč in ustanova Centro Leopoldo Gasparini se od leta 2006 posvečata ložniški zbirki z namenom, da povežeta italijansko in slovensko zgodovinopisje s pomočjo prevodov, ki naj omogočijo različnim kulturam in spominom našega ozemlja, da se soočijo z vso zapletenostjo zgodovine našega 20. stoletja.
To poskušamo uresničiti tudi s to knjigo, ki jo je uredil Ferruccio Tassin: „Šolsko leto. V šoli rasizma v Gorici v črni srajci", ki usmerja bralca v številne premisleke o pojavu fašistične šole, glede katerega sta se zgodovinopisji obeh narodov imeli redke možnosti soočati. Vzrokov, da se je to dogajalo, je na pretek. S priključitvijo Italiji je šolski sistem na našem območju postal centralizirana ustanova, ki jo je trdno nad- zirala politična oblast, saj jo je redno izkoriščala za oblikovanje novih generacij v skladu z njej najbolj ko- ristnimi kulturnimi vzorci: orodje, usmerjeno vselej v zagotavljanje družbenega reda, ki pa je na tem območju služilo tudi drugim nalogam.
Za obmejni fašizem" je obmejno šolstvo" imelo tudi nalogo opravičevati italijansko nacionalno nadvlado kot postavko „rasnega" značaja. Izbris slovenskih šol ni zadostoval za uveljavljanje nove oblasti. Fašistična Sola s svojimi militarističnimi obredi, enotnimi oblačili, paradami, patriotičnimi prazniki v obsegu, ki ga Av- strijsko Primorje ni nikoli poznalo, je morala spodbujati in ne le podpirati novi politični in državniški red. Zvezek, ki ga ponujamo na teh straneh, so pripravili leta 1932 ob desetletnici fašistične revolucije". Za obmejni fašizem je postala priložnost za preverjanje postopka fašistizacije družbenega tkiva in za ocen- jevanje učinkovitosti obmejnega šolstva".
Bila je pomembna priložnost tudi za učiteljice, zavzete z dokazovanjem svoje privrženosti Mussoliniju in obvladanjem fašistične kulture. Slika šole, ki je razvidna na teh straneh, je gotovo prikaz nasilne" šole, ki Biri rasizem in nadvlado močnejšega, ki pripravlja mladino na vojno, kar pronica na dan s pomočjo retorike o tedaj pravkar zaključeni prvi svetovni vojni.
Preganjanje različnih v besedilih, ki jih narekujejo učiteljice, ni le etično opravičljivo, temveč je cilj, ki ga je treba doseči, kar velja tudi za vojno in za plen, ki pritiče zmagovalcu. Generacija, ki je obiskovala tiste razrede, je nedvomno hotela vojno in jo je pričakovala. Morda ni zgrešeno vprašanje, koliko se je takšna kultura neprizadeto prebila tudi v naš dolg povojni čas.
To spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vašega brskanja in zbiranje informacij o uporabi spletnega mesta. Z nadaljevanjem brskanja se strinjate z uporabo piškotkov.
Več