Za domačim dvoriščem. Deportacija slovenskih civilistov v italijanska koncentracijska taborišča na vzhodni meji

• Metka Gombač, Boris M. Gombač, Dario Mattiussi

Naslov te knjige (Za domačim dvoriščem. Deportacija slovenskih civilistov v italijanska koncentracijska taborišča na vzhodni meji) povzema vsebino monografije, a hkrati opozarja tudi na vzgibe in cilje avtorjev. Deportacija civilistov med drugo svetovno vojno je pojav, ki bi moral biti na tem obmejnem ozemlju del splošnega kolektivnega spomina. Grozote nasilja koncentracijskih taborišč so ta prostor zaznamovale bolj kot katerokoli drugo deželo v Italiji. Število deportirancev iz Posočja, Furlanske nižine, Krasa in Vipavske doline, ki je bila tedaj del Goriške pokrajine, je bilo - v primerjavi s številom celotnega prebivalstva na tem ozemlju - med najvišjimi v državi. Nobena družina ne more reči, da je ta tragedija ni prizadela ali vsaj oplazila. Deportacija slovenskih civilistov v italijanska koncentracijska taborišča pa nam je še posebej blizu. Taborišča v Viscu, Gonarsu, Zdravščini, Fossalonu, v katerih so bile zaprte starejše osebe, ženske in otroci iz krajev, ki jih je zasedla italijanska vojska, so res "za domačim dvoriščem". Rab in Treviso sta komaj za obzorjem. In vendar nam je spomin na trpljenje v teh krajih, tako kot zavest o odgovornosti, ki se skriva za to tragedijo, še vedno tuj. Center "Leopoldo Gasparini" že več let dela na tem, da bi izsledke zgodovinskih raziskav prenesel tudi v domove tistih, ki se z zgodovino ne ukvarjajo poklicno. Ta cilj smo dosegli z razstavami, ki si jih je ogledalo več tisoč ljudi v Italiji, Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem in v Srbiji, ter s publikacijami v italijanščini, slovenščini in nemščini. Isti cilj skušamo doseči tudi s to knjigo. Predstavljamo vam povzetek doslej opravljenega zgodovinopisnega dela, ob tem pa tudi novo fotografsko in arhivsko gradivo, ki je izšlo iz zadnjih raziskav. Gre za pomembo monografijo, ki smiselno dopolnjuje naš dosedanji trud z delom, ki ga je bilo treba nujno opraviti v tem specifičnem trenutku. Tu se navezujem na intervjuje, ki sta jih Metka in Boris M. Gombač opravila s pričevalci, tedanjimi otroki, ki so preživeli internacijo v italijanskih taboriščih. Njihovo pričevanje je moralo biti zbrano in objavljeno, preden bi to onemogočil naravni tok časa. Nekatere od teh oseb smo že srečali. Brali smo njihove spise, zapisane v skromnih šolskih zveščičih, in jokali ob njihovih risbah - to so bila pogosto edina orodja učiteljic, ki so skušale pomagati otrokom, da so preboleli internacijo, smrt in trpljenje, ki je požrlo njihovo otroštvo. Tisto, česar otroci niso mogli povedati takrat, so želeli ubesediti zdaj. Zavedali so se, da je bolečina, ki so jo ob tem ponovno podoživljali in jo v nekaterih primerih prvič izražali, dar za bodoče generacije. Ko želi bivši deportiranec prvič pripovedovati o svojih izkušnjah, naredi to skoraj vedno z vnukom. Lastnim otrokom in najožjim družinskim članom raje prihrani to bolest. Če se odloči, da bo ponovno podoživel tako izkušnjo, to naredi zato, ker ve, da bo njegovo pričevanje dragoceno za tiste, ki so danes poklicani, da gradijo bodočnost. Mi smo pri tem samo posredniki spomina in menimo, da se moramo tem pričevalcem oddolžiti z zahvalo. Zahvaljujemo se jim, da so nam omogočili, da posredujemo njihove izkušnje, in da so nam dali sredstva za razmišljanje o preteklosti; bolečina bližnjega je in mora biti vedno tudi naša bolečina.