Metka in Boris M. Gombač sta v svojem delu, ki sloni v glavnem na originalnem arhivskem gradivu, stkala dve zgodbi in sicer zgodovino koncentracijskega taborišča (oz. pomožnega zapora za Slovence Goriške pokrajine) v Zdravščini ob Soči in zgodbo o deportiranih prebivalcih Branika, katerim so okupacijske sile (Nemci ter italijanski in slovenski kolaboracionisti) požgale vas. Obe zgodbi imata skupni imenovalec v solidarnosti obsoškega prebivalstva iz Zagraja, Gradišča in Zdravščine, ki je privrela na dan v najbolj težkih medvojnih časih in ki je postala neločljivo lepilo prijateljstva obeh goriških skupnosti na tej in drugi strani meje. Pomoč, ki so jo takratni prebivalci Zagraja ponudili zaprtemu in deportiranemu prebivalstvu Branika je še danes dokaz za to, da je v Julijski Krajini vsak poskus nasilnega ločevanja tamkajšnjih ljudi le jalov poskus, ki nima osnov v tradicionali kulturi mira in sožitja, ki od vedno vladata v teh krajih. Spomin na težke čase, ko je rasno razlikovanje ločilo ljudi, ki so prej stoletja živeli zložno v skupnem življenju, naj bo tudi opomin, da se kaj takega ne sme več zgoditi. Klice fašizma in nacizma so še vedno prisotne in pred njimi nas lahko rešita le poznanje zgodovine in stalno širjenje njenih spoznanj med angažiranim prebivalstvom, zlasti med mladimi.
To spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vašega brskanja in zbiranje informacij o uporabi spletnega mesta. Z nadaljevanjem brskanja se strinjate z uporabo piškotkov.
Več