Med julijem 1942 in septembrom 1943 je v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu zaradi lakote, mraza in bolezni umrlo skoraj 1.500 slovenskih in hrvaških civilistov. Šlo je pretežno za starejše ljudi, ženske in otroke. Knjiga rekonstruira zgodovino taborišča in načine, kako bi lahko postala del našega državljanskega spomina. Osrednji del knjige predstavlja še neobjavljen dokument: dnevnik vojaškega zdravnika poročnika Ezia Borsattija, ki je služboval v taborišču. Njegovo pričevanje, ki ga je odkril Ferruccio Tassin, ne pripoveduje le o grozljivem vsakdanu, temveč tudi opozarja na natančno določeno politično in vojaško odgovornost ter nas sili k razmisleku o zamolčanju, s katerim se je v našem dolgem povojnem obdobju prikrivalo to tragedijo.